Sprejeti, dokler ostajamo nevidni

Piše: Marcel Baranja

Ko govorimo o položaju LGBT+ oseb v Prekmurju, se pogosto znajdemo pred nenavadnim paradoksom. Na prvi pogled se zdi, da je odnos okolja do LGBT+ tematike precej nevtralen. O njej se ne govori veliko, redko slišimo izrazito podporo, hkrati pa tudi odkrito sovražni odzivi niso nujno del vsakodnevnega javnega diskurza. Prav zaradi tega lahko nastane vtis, da posebnega problema pravzaprav ni. Toda odsotnost konflikta še ne pomeni nujno prisotnosti sprejetosti.

Morda bi bilo natančneje reči, da se je v lokalnem okolju vzpostavila določena oblika tihega družbenega kompromisa. LGBT+ osebe lahko obstajajo, dokler njihova identiteta ostaja dovolj zasebna in neopazna. Istospolni par je lahko denimo povsem običajen par znotraj svojega stanovanja. Partnerja živita skupaj, se imata rada, skupaj načrtujeta življenje in si izkazujeta nežnost. Ko zapustita zasebni prostor, pa se lahko dinamika spremeni. V javnosti postaneta »prijatelja«. Držanje za roke, objem, poljub ob slovesu ali katera druga povsem vsakdanja oblika partnerske bližine postane nekaj, o čemer je treba premisliti. Kdo naju opazuje? Kdo naju pozna? Kako bo reagiral? Se bo novica razširila? Bo sledil posmeh, komentar, konflikt ali celo nasilje? Takšna samocenzura se lahko sčasoma začne doživljati kot normalna. LGBT+ oseba se nauči prepoznavati prostore, ljudi in okoliščine, v katerih je svojo identiteto varno razkriti, ter tiste, v katerih je bolje ostati neviden. Ne gre nujno za enkratno odločitev o »razkritju«, temveč za nenehno ocenjevanje družbenega okolja. Vsak nov prostor, delovno mesto, lokal, družinsko srečanje ali skupina ljudi lahko zahteva novo odločitev o tem, koliko sebe je varno pokazati. To je pomembna razlika.

Toleranca, ki obstaja samo pod pogojem nevidnosti, ni enaka družbenemu sprejemanju.

Prav negotovost glede reakcije okolja je lahko eden ključnih razlogov, zakaj je javna prisotnost LGBT+ skupnosti v Prekmurju tako omejena. LGBT+ osebe pogosto ne vedo, kakšno reakcijo lahko pričakujejo, če bodo svojo identiteto izražale tako spontano, kot jo lahko izražajo heteroseksualne osebe. Heteroseksualni par praviloma ne razmišlja o tem, ali bo držanje za roke razumljeno kot politična izjava. Pri LGBT+ paru lahko popolnoma enako dejanje nenadoma postane nekaj, kar okolica interpretira kot provokacijo, demonstracijo ali celo kot »vsiljevanje« identitete. V takšnem okolju lahko navidezni družbeni mir temelji prav na odsotnosti vidnosti. Tistim, ki LGBT+ skupnosti nasprotujejo, takšno stanje praviloma ustreza. LGBT+ osebe sicer obstajajo, vendar so njihove partnerske in identitetne izkušnje iz javnega prostora skoraj izbrisane. Hkrati pa takšno stanje lahko ustreza tudi delu večinskega prebivalstva, ki se sicer ne dojema kot homo-, bi- ali transfobno, vendar se z LGBT+ tematiko preprosto ne želi ukvarjati. Načelo je približno: »Nimam nič proti, samo da tega ni treba gledati.«

Prav zato je vprašanje javnega LGBT+ organiziranja v takšnem okolju bistveno kompleksnejše, kot se morda zdi od zunaj. Če bi nova LGBT+ organizacija v Prekmurju začela aktivneje odpirati vprašanja vidnosti, diskriminacije, javnega izražanja identitete in enakopravnosti, bi lahko naletela na odpor, ki ga prej zaradi odsotnosti takšnih aktivnosti skoraj ni bilo mogoče zaznati. Del javnosti bi lahko reagiral z argumentom: »Do zdaj smo živeli normalno in imeli mir, zakaj je zdaj treba obešati mavrične zastave, organizirati dogodke in govoriti o LGBT+ ljudeh?« Takšna reakcija razkriva pomemben mehanizem. »Mir« v tem primeru ne pomeni nujno, da je bila LGBT+ skupnost sprejeta. Lahko pomeni predvsem to, da ni bila dovolj vidna, da bi večinsko družbo prisilila v soočenje z lastnimi predsodki, nelagodjem ali vrednotami. Ob tem pa se pojavi še težja dilema. Odpor proti večji vidnosti lahko pride tudi iz same LGBT+ skupnosti.

To na prvi pogled zveni protislovno. Zakaj bi LGBT+ osebe nasprotovale organizaciji, katere cilj je izboljšati njihov položaj? Toda takšna reakcija je lahko povsem racionalna, če jo razumemo skozi vprašanje varnosti. Ljudje, ki so se več let ali desetletij učili preživeti s pomočjo neopaznosti, previdnosti in prilagajanja okolju, lahko aktivizem doživljajo kot nevarno destabilizacijo obstoječega ravnovesja. Če je trenutna realnost takšna, da lahko istospolni par relativno mirno živi skupaj, dokler svoje zveze ne izpostavlja v javnosti, se lahko pojavi strah, da bo večja javna vidnost sprožila negativno reakcijo okolice. Posledično se lahko pojavijo očitki, da aktivisti »izzivamo«, »delamo probleme tam, kjer jih prej ni bilo« ali da bomo s svojim delovanjem povzročili poslabšanje položaja vseh LGBT+ oseb. Takšni strahovi niso nujno neutemeljeni. Družbene spremembe niso vedno linearne in povečevanje vidnosti marginalizirane skupine lahko v določenem obdobju sproži tudi intenzivnejši odpor. Ljudje, ki so prej določeno skupino lahko ignorirali, se morajo ob njeni večji prisotnosti do nje nenadoma opredeliti. Pri delu prebivalstva se lahko zato povečajo verbalni napadi, sovražni komentarji ali druge oblike agresije. Za organizacijo, ki želi v takšnem okolju začeti aktivneje delovati, je zato vprašanje strategije izjemno pomembno.

Cilj ne more biti zgolj »več vidnosti« v abstraktnem smislu. Vidnost brez vzpostavljene podporne infrastrukture lahko najbolj ranljive posameznike dejansko izpostavi dodatnim tveganjem. Aktivizem mora zato potekati vzporedno z ustvarjanjem varnih prostorov, podpornih mrež, izobraževanjem institucij, sodelovanjem z lokalnimi organizacijami ter razvojem mehanizmov za pomoč ljudem, ki bi zaradi svoje identitete doživeli diskriminacijo ali nasilje.

Posebno vprašanje predstavlja tudi odnos lokalnih institucij in organizacij. LGBT+ tematiki se pogosto ne nasprotuje neposredno; veliko pogostejši je umik v nevtralnost. Organizacije, za katere bi intuitivno pričakovali, da bodo podpirale človekove pravice, socialno vključevanje, mladinsko delo, kulturo ali duševno zdravje, se lahko LGBT+ vprašanjem preprosto izogibajo. Razlogi so lahko različni: strah pred odzivom uporabnikov, izgubo podpore lokalnega okolja, političnimi posledicami ali prepričanje, da je bolje ne odpirati »občutljivih« tem. Vendar institucionalna nevtralnost v takšnem kontekstu ni vedno zares nevtralna. Če ena skupina svojo partnersko identiteto lahko spontano izraža v javnosti, druga pa se mora zaradi strahu pred reakcijami sistematično skrivati, ohranjanje obstoječega stanja pomeni tudi ohranjanje te neenakosti. Molk tako lahko postane mehanizem reprodukcije statusa quo, tudi kadar ljudje, ki molčijo, zase ne bi rekli, da imajo karkoli proti LGBT+ skupnosti. Prav zato bi morala biti ena ključnih nalog LGBT+ organiziranja v Prekmurju vzpostavljanje prostora med dvema skrajnostma. Na eni strani je popolna nevidnost, v kateri je mir kupljen z odrekanjem javnemu delu lastne identitete. Na drugi strani bi bil aktivizem, ki bi brez upoštevanja lokalnega konteksta od ljudi pričakoval nenadno in popolno javno izpostavljenost. Nobena od teh možnosti ni zadostna.

Potrebna je postopna gradnja okolja, v katerem vidnost ne pomeni avtomatično nevarnosti. To vključuje pogovor z LGBT+ osebami samimi, saj mora organizacija najprej razumeti njihove potrebe, strahove in meje. Aktivizem ne sme govoriti namesto skupnosti, temveč mora nastajati skupaj z njo. Kar pa v Prekmurju zaenkrat ostaja izziv, saj je mlade težko prepričati k sodelovanju. Nekdo želi javno nositi mavrično zastavo, drugi želi predvsem vedeti, da obstaja varen prostor, kamor se lahko obrne. Nekdo želi sodelovati pri javnih dogodkih, drugi želi ostati anonimen. Vse te oblike participacije so legitimne. Obenem je treba dolgoročno odpreti tudi vprašanje, kaj pravzaprav razumemo pod pojmom »normalno življenje«. Če mir pomeni, da dva moška ali dve ženski doma živita kot partnerja, v javnosti pa morata igrati vlogi prijateljev, potem ne govorimo o polni družbeni enakosti. Govorimo o sistemu, v katerem je posamezniku dovoljena identiteta, vendar predvsem pod pogojem, da je ne naredi vidne.

Morda je zato eden največjih izzivov LGBT+ organiziranja v Prekmurju prav prvi korak. Ne zato, ker bi bilo okolje nujno odkrito sovražno temveč zato, ker ne poznamo njegove reakcije.

Dolgotrajna tišina je ustvarila občutek stabilnosti, hkrati pa nam je onemogočila vedeti, koliko sprejetosti je dejansko prisotne in koliko je odvisne od nevidnosti. Prvi korak k odprtosti zato verjetno ne bo spektakularen. Ne potrebuje nujno velikih parad ali množice mavričnih zastav. Lahko se začne precej preprosteje: s pogovorom, z javnim dogodkom, z izobraževanjem, s podporno skupino, z jasno podporo ene lokalne institucije ali že s tem, da LGBT+ osebi ni več treba dvakrat premisliti, preden svojega partnerja v javnosti prime za roko. Končni cilj namreč ni, da bi LGBT+ tematika zavzela javni prostor. Cilj je, da LGBT+ ljudem njihovega dela javnega prostora ne bi bilo več treba zapuščati.